Turjaški: arhitektura moči

Dobrodošli na gradu Turjak, ki je bil skoraj devet stoletij glavni sedež plemiške družine Auersperg – Turjaških.

Grad na terasastem griču južno od Ljubljane je arhitekturni spomenik, s svojimi večkrat porušenimi in znova pozidanimi zidovi pa je tudi pomnik vzpostavljanja in ohranjanja plemiške moči rodbine, ki se je v virih verjetno prvič pojavila v 11. stoletju.

Plemiške rodove iz notranjosti tedanjega Svetega rimskega cesarstva so obmejna območja pritegnila po prenehanju madžarskih vpadov. Med njimi so bili tudi Turjaški, ki so bili najverjetneje bavarskega izvora.

Največji vzpon so dosegli med 13. in 16. stoletjem, ko so se v zgodovino med drugim zapisali kot podporniki reformacije in branilci dežele v času osmanskih vpadov. Grad Turjak je bil sedež glavne veje družine vse do druge svetovne vojne.

Skoraj tisočletno zgodovino rodbine je mogoče razumeti kot arhitekturni načrt, v katerem imajo temeljni pomen miti o izvoru družine in pripovedi o junaških podvigih slavnih prednikov. Legende, ustvarjene v plemiških družinah, so utrjevale skupni spomin, njihovo oblastno vlogo pa so predstavljale kot starodavno in legitimno.

Pomemben in pogosto spregledan temelj rodbinske moči predstavljajo ženske. S porokami, premoženjem, družbenimi mrežami in rojevanjem naslednikov so opravljale nevidno delo in omogočale nadaljevanje in širjenje rodu.